Včasih življenje pritisne na gumbe (triggerje), za katere sploh nismo vedeli, da (še) obstajajo. Nenadoma se v nas prebudijo stari občutki travme – nemoč, jeza, strah ali misli “nisem dovolj dober, vse je brez pomena, zakaj sploh počnem kar počnem,..”. Telo se odzove, kot da je stiski ali nevarnost tukaj in zdaj, čeprav realno ni.
Zavesten, skorajda »samoterapevstki« pristop je da te občutke prepoznamo, jim damo pozornost in sprejemanje ter ob zavestnem dihu držimo »varen prostor« dokler varno ne integriramo.
Toda včasih se to ne zgodi tako hitro. Ostajamo ujeti v teh občutkih ure ali celo dneve, čeprav so sprožilci že minili. To je znak, da je naš živčni sistem obtičal v simpatični preaktivaciji – v stanju boj–beg–z(a)mrzni.
Zakaj se to zgodi?
Ko v preteklosti nismo mogli predelati težkih čustvenih situacij, jih je telo močno “zamrznilo” in »vtisnilo« v našo fiziko in (globoko) v podzavest. Ko se danes znajdemo v podobni energiji ali čustvenem stresu se ti stari travmatizirani delčki nas aktivirajo in naš sistem odreagira preintenzivno.
»Subtilna nevarnost« ki jo zaznavam v praksi
Opažam, da želimo te težke in neprijetne občutke »povoziti« ali prekriti s sproščenostjo ali ljubeznijo. To se še posebej opaža v nekaterih filozofijah razmišljanja npr. New age duhovnosti kjer je »priznana« samo ljubezen, brez prostora za prisotnosti notranjih senc.
Vendar, da te težke občutke samo zakrijemo s »tančico« ljubezni pomeni le, da prej ali slej pridejo nazaj namesto da bi jim dali notranje »varen prostor« za procesiranje in transformiranje.
Toda, če te občutke samo zakrijemo s tančico ljubezni, se ne razrešijo. Le potisnjeni so pod površje in se zato prej ali slej vrnejo – pogosto še močnejši. Resnična transformacija se zgodi šele, ko jim damo notranji varen prostor, v katerem lahko obstajajo in se postopoma sprostijo.
Primer za lažje razumevanje:
- Tančica /maska : uporabiš notranje občutke ljubezni ali sproščenosti, da bi prekril ali zamaskiral bolečino z namenom da se ji izogneš. To opaziš po subtilni želji “naj ta občutek izgine”.
- Varen prostor: občutek ljubezen in sproščenost fizičnega telesa postaneta »steni« notranje varnega prostor, kjer težki občutki lahko obstajajo, »dihajo« in se počasi transformirajo skozi čustveni, mentalni, energijski in fizični proces (npr. tremor)
Nasvet za samotestiranje:
- Če težak občutek izgine prehitro, a še vedno čutiš, da »nekaj pritiska spodaj«, potem si ga zakril z tančico / masko.
- Če težak občutek lahko obstaja, ti pa ga ob tem v mirnosti zavesti (z)držiš, potem si ustvaril notranji varen prostor.
Težki občutki, ki pridejo na plano, niso znak šibkosti, ampak priložnost za integracijo. Če jim daš energijsko »alkimistično posodo« tj.psihični prostor, kjer so videni, sprejeti in varni se ti občutki počasi preoblikujejo v tvojo moč in modrost. Sočasno pa jih v vsakdanjem življenje več ne (ob)čutimo, kot nepojasnenjo psihično napetost, nemoč, brezup,…
Ljubezen in sproščenost nista zato, da občutke izbrišeta. Sta zato, da jih držita. To je razlika med pregrinjalom in posodo.
Bistvo seans Spomni se je delo s težkimi občutki.
Na seansah Spomni se te delčke namenoma zbujamo in aktiviramo, saj se prav skozi stik z njimi odpre možnost resnične integracije in transformacije.Vsak zbujeni travmatični delček ima svojo identiteto. Z njim se je treba znati pogovarjati – ga priznati, poslušati in mu dati prostor. Občutki nemoči, jeze ali strahu imajo svoje posebne “jezike komuniciranja”, medtem ko ima občutek “nisem dovolj dober” povsem drugačno identiteto. Zato je pristop do vsakega občutka drugačen, unikaten in svojevrsten.
